Vodnik po fondih in zbirkah V o dn ik po fond ih in zb irk ah

809 Pages·2011·7.3 MB·Slovenian

STALNO PREBIVALIŠČE / PERMANENT RESIDENCE MATIČNA ŠTEVILKA
5052459
Celje,
REPUBLIKA
Teharska cesta 001
SLOVENIJA
UPRAVNA ENOTA / ADMINISTRATIVE UNIT
Celje
Osebna izkaznica
Identity Card
h
PRIIMEK / SURNAME
a
DATUM IZDAJE / DATE OF ISSUE IME / GIVEN NAMES
k
31.12.2010
r Zgodovinski arhiv Celje
i
b
z

SPOL ROJSTNI DATUM / LASTNOROČNI PODPIS
n
SEX DATE OF BIRTH HPLDERS SIGNATURE
i
M
13.12.1956
h
DRŽ. / VELJA DO /
NAT. DATE OF EXPIRY
i
d
SI 31.12.2020
n
o
f

o
p

k
i
n
REPUBLIKA SLOVENIJA / REPUBLIC OF SLOVENIA d
o
I<SI<00505245931312956500001<< V Vodnik po fondih in zbirkah
5612133M1012318SI<<<<<<<<<<<<9
ZGODOVINSKI<ARHIV<CELJE<<<<<<<
Vodnik
po fondih in zbirkah
Vodnik po fondih in zbirkah
Zgodovinski arhiv Celje
Izdal in založil: Zgodovinski arhiv Celje
Zanj: mag. Bojan Cvelfar
Uredniški odbor: mag. Bojan Cvelfar (urednik), Bojana Aristovnik, dr. Borut
Batagelj, mag. Metka Bukošek, dr. Bojan Himmelreich, Sonja Jazbec, dr. Ivanka
Zajc Cizelj, mag. Hedvika Zdovc, dr. Aleksander Žižek.
Avtorji besedil: Bojana Aristovnik, dr. Borut Batagelj, mag. Metka Bukošek,
mag. Bojan Cvelfar, dr. Bojan Himmelreich, Sonja Jazbec, dr. Milko Mikola,
Vesna Sirk, dr. Ivanka Zajc Cizelj, mag. Hedvika Zdovc, dr. Aleksander Žižek.
Lektoriranje: dr. Anton Šepetavc
Oblikovanje: Triartes d.o.o.
Grafična priprava: MAcomp d.o.o.
Tisk: Eurograf d.o.o. Velenje
Naklada: 50 izvodov
Izdajo je omogočilo:
Celje, 2010
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
930.253(497.4Celje)
ZGODOVINSKI arhiv (Celje)
Vodnik po fondih in zbirkah / [izdal] Zgodovinski arhiv Celje ;
[avtorji besedil Bojana Aristovnik ... [et al.] ; urednik Bojan
Cvelfar]. - Celje : Zgodovinski arhiv, 2010
ISBN 978-961-6448-26-0
1. Aristovnik, Bojana 2. Batagelj, Borut, 10.7.1976-
257272320
Vsebina
Uvodna beseda ............................................................................. V
Razvoj arhivske dejavnosti na Celjskem ......................................................VI
Dostopnost in uporaba .....................................................................IX
Navodilo za uporabo arhivskega gradiva v čitalnici Zgodovinskega arhiva Celje ............... X
Navodilo za citiranje ...................................................................... XVI
Vzajemna klasifikacija fondov in zbirk slovenskih regionalnih arhivov .......................XVII
Opisi elementov popisa na nivoju fondov in zbirk ..........................................XXII
Seznam kratic in okrajšav .................................................................XXIV
Navodila za uporabo vodnika ............................................................XXVI
Popis fondov in zbirk Zgodovinskega arhiva Celje .............................................1
Kazalo fondov in zbirk po abecednem redu naslovov ....................................... 713
Kazalo fondov in zbirk po vzajemnem klasifikacijskem načrtu ..............................723
Kazalo fondov in zbirk po krajevnem sedežu ustvarjalca ....................................735
Kazalo fondov in zbirk po signaturi ........................................................ 749
Kazalo krajevnih imen .....................................................................759
Kazalo fizičnih oseb .......................................................................773

Uvodna beseda
Po dobrih trinajstih letih smo v Zgodovinskem arhivu Celje pripravili nov prerez stanja fondov in zbirk, ki jih hranimo v
naših depojih ter seveda po veljavni zakonodaji omogočamo njihovo uporabo. Prav Vodnik pa predstavlja pomemben
segment v procesu uporabe arhivskega gradiva, saj uporabnikom daje prve, temeljne informacije in tako predstavlja
nekakršno zrcalo arhiva.
V Zgodovinskem arhivu Celje smo se dolgo poigravali s pomisleki, ali je izdaja Vodnika v knjižni obliki sploh še smiselna.
Ob koncu je kljub vsemu prevladal pozitiven odgovor, in to iz več razlogov.
Knjižna oblika odraža neko stanje v nekem času; v našem primeru gre za stanje fondov in zbirk v arhivu na dan
31. 12. 2010. Seveda se bo marsikomu porodil pomislek, da je Vodnik že v trenutku, ko prispe iz tiskarne, zastarel.
Upravičeno. Toda po drugi strani še vedno živimo v svetu, ko bo marsikateri uporabnik bodisi v naši čitalnici ali kje
drugje še vedno raje listal po knjigi, kot pa “surfal” po naši vzajemni podatkovni bazi slovenskih regionalnih arhivov,
imenovani SIRAnet. Torej ima knjižna izdaja kljub vsemu še vedno svojo uporabno vrednost.
Če se nekoliko sprehodimo po zgodovini izdajanja vodnikov po fondih in zbirkah celjskega arhiva, kaj hitro ugotovimo,
da začetki (tako kot pri drugih slovenskih arhivih) segajo v leto 1966, ko je Društvo arhivarjev Slovenije izdalo Vodnik
po arhivih Slovenije. Podoben pregled je izšel leta 1984 v delu Arhivski fondi in zbirke v arhivih in arhivskih oddelkih
Socialistične federativne republike Jugoslavije, zvezek Socialistična republika Slovenija.
Že dve leti kasneje pa je celjski arhiv izdal prvi samostojni Vodnik po fondih in zbirkah, ki je predstavljal temelj drugemu,
ki je izšel leta 1997 ob 40-letnici obstoja arhiva.
Pred nami je torej že tretji Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva Celje, ki je do neke mere nadgradnja prvih
dveh, razširjen tako glede elementov popisa kot po količini gradiva. Namreč, količina prevzetega gradiva v arhiv se je
od leta 1997 povečala za več kot dvakrat, saj je v tem obdobju bila uspešno rešena dolgoletna in zelo pereča prostorska
problematika. Tako lahko rečemo, da je tretji Vodnik po fondih in zbirkah rezultat zelo uspešnega strokovnega dela
več generacij zaposlenih v celjskem arhivu
V teh letih se je veliko postorilo tudi na kvaliteti popisovanja arhivskega gradiva. Končno smo dobili tudi primerno
programsko orodje za obdelavo arhivskega gradiva, tako da iz dneva v dan nastaja obsežnejša podatkovna baza, ki
je našim uporabnikom tudi brezplačno dostopna preko svetovnega spleta. Pričujoči vodnik je pravzaprav posnetek
stanja te baze na dan 31. 12. 2010. Kot že omenjeno, pa ima za nas, zaposlene v Zgodovinskem arhivu Celje, veliko
vrednost tudi ta knjižna izdaja Vodnika, saj po svoje odraža tudi stanje kvalitete našega strokovnega dela. Upam pa,
da bo Vodnik svojo vlogo odigral predvsem pri uporabnikih, ki jim je konec koncev tudi namenjen.
mag. Bojan Cvelfar, direktor
V
Razvoj arhivske dejavnosti na Celjskem1
Na našem območju je že pred slabimi dvesto leti začel zbirati arhivalije – sprva le listine, kasneje pa tudi ostalo gradivo
(gre predvsem za starejše gradivo mest, trgov, župnij, samostanov ter stare zemljiške knjige in urbarje) – Štajerski deželni
arhiv. Ni dvoma, da je tako pred uničenjem obvaroval marsikatero dragocenost.
Deželni arhivi v Habsburški monarhiji so se sprva razvijali v tesni povezavi z muzeji, enako pa nekoliko kasneje velja za
arhive na nižji ravni. Tako je bilo tudi v mestu ob Savinji. Leta 1882 so v Celju ustanovili Muzejsko društvo, v okviru katerega
je začel delovati Mestni muzej, ki je zbiral tudi listine in drugo arhivsko gradivo. Tako velja leto 1882 za začetek arhivske
dejavnosti v Celju, čeprav je pot do samostojne arhivske ustanove bila še dolga in naporna.
S sistematičnim zbiranjem arhivskega gradiva je tudi na Celjskem začel leta 1906 ustanovljen arhiv Štajerskega namestni-
štva, vendar zaradi kratkega delovanja (le do leta 1918) ni zapustil vidnih rezultatov.
Kljub temu da je Štajerskemu deželnemu arhivu uspelo zbrati veliko gradiva, ga je kar nekaj ostalo pri tukajšnjih ustvar-
jalcih – predvsem to velja za zemljiške knjige in sodne spise na sodiščih, za zapisnike celjskega mestnega sveta ter staro
registraturo pri nekaterih občinah.
Ogromno škodo je arhivskemu gradivu na Celjskem naredila II. svetovna vojna. Po okupirani Štajerski je arhivalije načrtno
evidentiral in zbiral Reichgauarchiv. Na Celjskem je to delo vodil dr. Wolfgang Sitting. V kapucinskem samostanu so že leta
1942 ustanovili zbirno arhivsko skladišče. Ob koncu vojne (leta 1944) so vse zbrano gradivo »umaknili na varno«, v bližino
Muraua. Leta 1947 je bilo gradivo sicer vrnjeno, a izredno poškodovano in zelo okrnjeno. Preprosto povedano: izginili so
arhivi nekaterih občin in društev ter izredno pomembno gradivo celjskega okrajnega glavarstva in sreskega načelstva.
Vrnjeno gradivo je prevzela takratna mariborska podružnica državnega arhiva. Šele leta 2002 je z dogovorom med celjskim
in mariborskim arhivom ta pisna kulturna dediščina končno našla pot domov.
Po vojni je arhivsko gradivo (predvsem zemljiške knjige) zbiral Zbirni okrožni center. Mestni muzej je ob preselitvi v prostore
Stare grofije to gradivo prevzel ter ga skupaj z okupacijskimi fondi shranil na podstrešje.
Arhivsko gradivo Mestne občine Celje so po vojni najprej lepo zložili v večjo sobo v pritličju starega magistrata (danes
Muzeja novejše zgodovine). Ker pa so na magistratu kaj kmalu to sobo potrebovali za druge namene, so ga enostavno
zmetali na cesto. Po intervenciji nekaterih znanih, ozaveščenih Celjanov (predvsem inž. Blaža Pristovška) so arhivsko gradivo
namesto v papirne mline prepeljali v kletne prostore nanovo zgrajene stavbe Mestnega ljudskega odbora na Gregorčičevi
ulici (danes Zdravstveni dom). Toda leta 1954 je to pomembno gradivo zalila katastrofalna povodenj, ki je prinesla še zadnje
razdejanje v že tako načeto in fragmentarno arhivsko dediščino.
Na pobudo takratnega načelnika komunalnega oddelka Zorana Vudlerja je z zahtevnimi reševalnimi deli poplavljenega
gradiva začel gimnazijski profesor Janko Orožen. Večina gradiva je tako po njuni zaslugi bila rešena. Vse ostalo gradivo
pa so zbirali v Stari grofiji, kjer so uredili štiri podstrešne sobe.
Občinski ljudski odbor Celje je na svoji seji 13. 12. 1956 potrdil odločbo o ustanovitvi proračunske ustanove »Arhiv« s sede-
žem v Celju. V odločbi je določil tudi naloge nove ustanove, namreč, »da zbira, varuje in ureja arhivsko gradivo upravnih,
gospodarskih in družbenih organov in ustanov, ki imajo svoj sedež v Celju, dalje, da vodi evidenco in da zbira gradivo
bližnje okolice v mejah celjskega okraja z namenom, da ga zavaruje pred propadom«.
Sicer pa je bila sama veljavnost odločbe pogojena. Potrditi jo je namreč moral še Izvršni svet Ljudske skupščine Ljudske
republike Slovenije, kar se je zgodilo že 10. aprila 1957.
Za vodjo arhiva, ki je sprva deloval v okviru občine, so predvideli »upravnika«. To je bil seveda znani celjski zgodovinar in
takratni profesor na celjski gimnaziji, Janko Orožen.
Sicer pa je kar nekaj let arhiv deloval le »na papirju«. Šele jeseni 1961 je namreč dobil svoje prve prostore, štiri majhne
sobe v stari stavbi na Vodnikovi ulici 3 a. Že 1. marca 1963 pa je z odločbo o prenosu nepremičnine arhiv dobil prostore v
pritličju Protasijevega dvorca.
Prva večja »arhivska prireditev« v Celju je bila že 10. in 11. 10. 1963 v mali dvorani Narodnega doma (takratne okrajne skup-
ščine). To je bilo »Posvetovanje o problemih arhivov in dela v arhivih«, ki ga je kot tretje po vrsti (za Novim mestom, 1961,
in Novo Gorico, 1962) pripravilo Društvo slovenskih arhivarjev. Največje breme organizacije je seveda nosil celjski arhiv, ki
1 Prispevek je povzet po članku: Cvelfar, Bojan: Prvih petdeset let Zgodovinskega arhiva Celje. V: Hiša pisanih spominov: jubilejni zbornik ob 50. letnici
Zgodovinskega arhiva Celje. Celje: Zgodovinski arhiv, 2006, str. 9-30.
VI
je s pomočjo okrajne ter celjske in velenjske občinske skupščine zaupano delo odlično opravil. V letu 1963 je arhiv pripravil
tudi gradivo za Vodič po arhivih Slovenije ter gradivo za osrednje strokovno glasilo Arhivist.
Na pobudo upravnika Janka Orožna je Skupščina občine Celje s sklepom 19. februarja 1965 preimenovala dotedanji (me-
stni) Arhiv v Celju v Zgodovinski arhiv ter mu tako tudi nazunaj podelila medobčinski značaj.
V letu 1965 se je zaradi ukinitve okrajev količina arhivalij podvojila, zato je občina dala arhivu na razpolago »zasilne pro-
store« v bivši depandansi občinske skupščine v Gledališki ulici.
Istega leta 1965 je Tone Kolšek v arhivu vzpostavil zunanjo službo – skušal je ugotoviti, koliko arhivskega gradiva se nahaja
pri okoli 1200 ustvarjalcih. Uvedel je tiskane matične liste za vsakega ustvarjalca, v katere so še desetletje zatem vpisovali
osnovne podatke o ustvarjalcih arhivskega gradiva.
Z novim republiškim zakonom se je delovanje zavoda teritorialno razširilo na celotno območje nekdanjega celjskega okraja
(11 občin), naslednje leto pa so v njegov delokrog vključili še tri zasavske občine. V Zasavju so nato že 1. septembra 1967
odprli nekakšno podružnico – zbirni center za arhivsko gradivo. V njej so zaposlili nekdanjo uslužbenko občine, ki je bila
uradno zaposlena pri arhivu, sredstva zanjo pa je zagotavljala Skupščina občine Trbovlje. A enota še ni prav zaživela, ko
je že bila 15. novembra 1973 ukinjena.
Z novim zakonom je mestni arhiv postal regijski, financirale pa so ga občine, ki jih je pokrival. A splošno stanje v arhivu
leta 1970 ni bilo nič kaj rožnato. Skladišča s kapaciteto 1500 t.m. so bila zapolnjena. S tem je bilo seveda onemogočeno
vsakršno prevzemanje arhivskega gradiva. Kar 75 % obstoječih depojev je bilo neustreznih, ostala četrtina pa le delno.
Polovica skladišč se je nahajala v neprimernih kletnih prostorih, četrtina pa v še manj ustreznih in vlažnih. Oprema je bila
skrajno primitivna in gradivo še zdaleč ni bilo primerno materialno zavarovano. Poleg tega so bili le za silo primerni tudi
delovni prostori; ustanova ni imela niti posebnega prostora za uporabnike (čitalnice), kaj šele drugih nujnih prostorov.
V sedemdesetih letih 20. stoletja se pojavi predlog preselitve Zgodovinskega arhiva Celje v tedanje skladišče Obnove
z dvoriščem na Muzejskem trgu. Ko je ta ideja propadla, se je pojavila nova, dokaj resno zastavljena rešitev prostorske
problematike, namreč preselitev v Joštov mlin. Toda po izdelavi idejnega projekta, ki ga je v letih 1976/77 plačala Kulturna
skupnost občine Celje, je bilo ugotovljeno, da prostorska in tehnično-tehnološka rešitev ni racionalna. Predvsem zato, ker
bi spomeniško zaščiteni objekt bilo treba predelati in prezidati v tolikšni meri, da bi bila izgradnja dražja od novogradnje,
pa tudi sama lokacija je bila ocenjena kot neprimerna.
Leta 1979 se je pojavila nova rešitev – namestitev arhiva v Spodnji grad. Tudi ta predlog je bil navkljub izjemno ugodni
lokaciji zavržen na podlagi strokovnih ugotovitev o možnostih ter smotrnosti in ekonomičnosti preureditve objekta, ki je
kulturni spomenik prvega reda ter je potresno poškodovan, zato pa da tudi ne prenese zahtevanih obremenitev.
Sicer pa si je vodstvo celjskega arhiva v osemdesetih letih ogromno prizadevalo za rešitev zelo pereče prostorske pro-
blematike. Sredi leta 1981 so imenovali Projektni svet za izgradnjo nove arhivske stavbe v Celju, ki ga je vodil vsakokratni
predsednik Izvršnega sveta Skupščine občine Celje. Kot najprimernejša lokacija se je izkazala parcela na vogalu Levstikove
in Ulice 29. novembra. Začeli so z izdelavo projektne dokumentacije. Vmes se je v začetku leta 1982 pojavila nekoliko ne-
resna rešitev za preselitev arhiva v graščino Novo Celje. Maja 1986 je Razvojni center Celje ob 30-letnici Zgodovinskega
arhiva predal investitorju čudovito rojstnodnevno darilo: kompletno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja.
Novogradnja, za katero so bile podane vse strokovne utemeljitve, od ustreznosti tehnično-tehnološke rešitve (še posebej
je bilo izpostavljeno naravno prezračevanje depojev), preko dvofaznosti gradnje arhivskega skladišča, do odlične lokacije v
mestnem središču, je postajala realnost. Potrebno je bilo sprejeti le še najpomembnejše: samoupravni sporazum o financi-
ranju izgradnje objekta v srednjeročnem obdobju 1986–1990, vreden celih 255 milijonov dinarjev. Tukaj pa se je zataknilo.
Jeseni leta 1982 je arhiv ob 25-letnici pripravil svojo prvo lastno razstavo Preteklost Celja v luči arhivskih dokumentov, ki
je bila postavljena na ogled med 30. 9. in 10. 10. 1982 v takratnem Muzeju revolucije. Čez dobra tri leta (3. februarja 1986)
pa je v utesnjeni čitalnici arhiva bila predstavitev prvega osnovnega pripomočka vsakega arhiva – Vodnika po fondih in
zbirkah Zgodovinskega arhiva Celje.
V letih prostorske stiske, ko ni bilo moč prevzemati velikih količin gradiva, prirejati razstav, gostiti šolskih skupin in podobno,
so se v arhivu močno razvijale druge dejavnosti. Ogromno dela je bilo narejenega na strokovni obdelavi arhivskih fondov,
večja pozornost se je posvečala znanstveno-raziskovalnemu delu in podiplomskemu študiju. Posledično se je močno raz-
vila izdajateljska dejavnost; arhivski strokovni delavci so pogosto z referati sodelovali na raznih domačih in mednarodnih
strokovnih srečanjih ali objavljali znanstvene prispevke iz arhivistike in zgodovinopisja v strokovnih publikacijah.
VII
Prostorsko stanje arhiva v 90. letih 20. stoletja je bilo – milo rečeno – katastrofalno. Edina svetla točka je bila pridobitev
prostorov v zapuščeni osnovni šoli v Mrzlavi vasi pri Brežicah leta 1993, ki je ponudila možnost prevzema večjih količin
arhivskega gradiva v Posavju. Za celovito rešitev te problematike je bila najprej predlagana gradnja prizidka k že obstoječi
stavbi, a se je zataknilo že pri spremembi zazidalnega načrta. Nato pa se je pojavil predlog in resne aktivnosti za selitev
arhiva v skladiščno-poslovni objekt podjetja Tkanina na Teharski cesti 1.
Medtem je vlada 12. 2. 1998 sprejela sklep o ustanovitvi javnega zavoda Zgodovinski arhiv Celje. Tako je arhiv tudi formalno
prešel z občinskega na državno financiranje.
S Tkanino so novembra 1999 sklenili pogodbo o odkupu zgradbe in v letu 2000 se je tako po izdelanem projektu za adap-
tacijo začela prenova trgovskega skladišča za potrebe arhivske dejavnosti. Prenova je bila končana poleti 2001. Selitev
opreme, ljudi in okoli 3,5 tekočega kilometra arhivskega gradiva je bila 15. novembra 2001 dokončno zaključena.
S selitvijo v nove prostore smo pridobili tako primernejše delovne pogoje kot tudi ugodnejše mikroklimatske razmere v
depojih, odpadel pa je tudi nepotreben strošek plačevanja najemnine.
Veliko smo v zadnjih letih postorili tudi pri tehnični opremi arhivskega gradiva. Zamenjali smo ogromno stare tehnične
opreme in jo nadomestili s sodobnimi arhivskimi škatlami.
Danes v arhivu hranimo okoli 7.400 t. m. (konec leta 2001 več kot polovico manj – 3.300 t. m.) spisovnega arhivskega gra-
diva, razvrščenega v 1.379 arhivskih fondov in zbirk. Premoremo še 7 filmov, 236 mikrofilmskih kolutov, ok. 70.000 kosov
fotografij ter okoli 35.000 diapozitivov. Radi se pohvalimo z najstarejšo slovensko razglednico iz leta 1889.
Največjo pozornost v prvih letih naše »preobrazbe« v sodoben arhiv smo posvetili sodelovanju z ustvarjalci arhivskega
gradiva. To je temelj, na katerem je potrebno graditi vsa naša ostala strokovna prizadevanja, zahteva pa to seveda tudi
izredno angažiranost arhivistov na terenu. Plodove tega in takšnega dela smo s prevzemi urejenega, popisanega in teh-
nično opremljenega gradiva začeli pobirati že kmalu in jih bomo, vsaj upam, ob nadaljevanju v tej smeri, tudi v bodoče.
V ta sklop sodi tudi prirejanje seminarjev za delavce, ki delajo z dokumentarnim gradivom in opravljanje preizkusov stro-
kovne usposobljenosti. Z vso zavzetostjo smo se lotili tega področja, najprej pri pripravi, nato pa sami izvedbi programov.
Zgodovinski arhiv Celje že vrsto let koordinirano evidentira arhivsko gradivo, pomembno za Slovenijo in Slovence v tujini,
predvsem v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, kjer se nahaja ogromno arhivskega gradiva z našega območja.
V naši skromno opremljeni knjigoveški delavnici opravimo najnujnejše posege na poškodovanem gradivu. Gre predvsem
za prevezave in popravila starih zemljiških knjig.
Pri izdelavi varnostnih (pa tudi uporabniških) kopij se vse manj poslužujemo mikrofilmanja in vse več digitaliziranja.
V zadnjih desetih letih smo bolj intenzivno začeli navezovati stike z osnovnimi in srednjimi šolami na našem območju.
Dobro delo se je hitro obrestovalo, tako da smo s številnimi šolami vzpostavili zgledno sodelovanje.
Redni razstavni dejavnosti, pripravimo namreč eno ali dve odmevni razstavi s katalogom na leto, smo dodali še gostujoče
razstave. Vse razstave so izredno dobro obiskane in veliko pripomorejo k boljši prepoznavnosti arhiva v širšem družbe-
nem okolju. Podobno vlogo imajo predstavitve naših publikacij, ki ostajajo na visoki ravni prejšnjih let. V zadnjem času pa
smo pripravili tudi nekaj drugih dobro obiskanih prireditev, na primer strokovna predavanja, predstavitve aktualnih del
s področja zgodovinopisja in podobno. Večkrat na leto širšo javnost preko medijev opozorimo na pomembnost našega
dela. Vsak 3. december, na Ta veseli dan kulture, pa že nekaj let na široko odpremo vrata tistim radovednežem, ki jih naše
delo še posebej zanima.
VIII
Dostopnost in uporaba
V Zgodovinskem arhivu Celje omogočamo uporabo ohranjenega arhivskega gradiva predvsem na dva načina:
ū kot znanstveno-raziskovalno delo v arhivski čitalnici, opremljeni z mikrofilmskim čitalnikom-tiskalnikom in osebnimi
računalniki,
ū kot izdajanje prepisov in potrjevanje kopij originalnih arhivskih dokumentov za uradne postopke.
Potencialne uporabnike pa z našim arhivskim gradivom seznanjamo predvsem:
ū s pripravljanjem arhivskih razstav in prezentacijo pomembnega arhivskega gradiva,
ū z izdajanjem publikacij, predvsem zanimivih arhivskih virov,
ū z vzgojno-izobraževalno dejavnostjo za šolsko mladino, študente in ostale obiskovalce,
ū z izvajanjem tečajev in delavnic za uslužbence javnopravnih oseb ter delavce ponudnikov storitev, ki delajo z doku-
mentarnim gradivom.
Uporabniki smejo originalno arhivsko gradivo dobiti na vpogled le v čitalnici arhiva. Storitev je brezplačna. Po veljavnem
ceniku se zaračunava le morebitna izdelava reprodukcij. Pred prvim naročilom arhivskega gradiva za čitalnico se mora
uporabnik obvezno oglasiti v arhivu, kjer izpolni »Matični list uporabe arhivskega gradiva«. Nato mu izdelamo uporabniško
kartico z identifikacijsko številko, ki jo kasneje uporablja pri vsakokratnem naročanju. Nato pa uporabniki lahko naročijo
gradivo osebno v arhivu, po elektronski pošti, preko spletne strani arhiva s posebnim obrazcem, po pošti ali po telefonu.
V arhivu je obiskovalcen na voljo tudi specialna knjižnica z več kot naslovi, predvsem arhivističnih in zgodovinopisnih del.
Knjižnica je vključena v sistem COBISS.
Uporabnikom nudimo fotokopiranje, fotografiranje in skeniranje arhivskega gradiva. Arhiv razpolaga s fotokopirnimi stroji
in skenerjem do formata A3 in digitalnim fotoaparatom. Izdelava reprodukcij večjega formata je možna po dogovoru z
zunanjim izvajalcem.
Reprodukcije je moč izdelati tudi ob pregledovanju mikrofilmanega arhivskega gradiva, saj arhiv razpolaga tudi z mikro-
čitalnikom z vgrajenim tiskalnikom.
Uporabnikom nudimo tudi brezplačen dostop do spletnih strani.
Arhiv izdaja tudi potrdila ali overjene kopije originalnega arhivskega gradiva, ki jih uporabniki potrebujejo za različne
uradne postopke, kot so npr. uveljavljanje pravic po zakonih o denacionalizaciji, žrtvah vojnega nasilja ... Zelo veliko je
povpraševanje po gradbeni dokumentaciji, predvsem različnih načrtih ter raznovrstnih dokumentih s področja premoženj-
skopravnih zadev nasploh. Zanemarljivo pa tudi ni število vlog, ki zadevajo razna dokazila o doseženi stopnji izobrazbe
oziroma zaključenem šolanju ali usposabljanju.
Uporabniki morajo zahtevek posredovati v pisni obliki (osebno ali preko pooblaščenca), in sicer osebno v arhivu, po pošti,
telefaksu ali preko spletne strani na za to predpisanem obrazcu. Obrazec je moč pridobiti z osebnim prevzemom v arhivu
ali preko spletne strani, lahko pa ga uporabnik prejme tudi po pošti. V obrazcu je potrebno izpolniti vse zahtevane po-
datke, predvsem pa je zaradi lažjega iskanja in čim hitrejšega odgovora potrebno navesti čim več adekvatnih podatkov
o želeni dokumentaciji.
Zgodovinski arhiv Celje se nahaja v neposredni bližini železniške (200 m) in avtobusne (300 m) postaje. Arhiv razpolaga s
posebnim parkirnim prostorom za stranke neposredno ob zgradbi arhiva.
Kontaktni podatki:
Naslov: Teharska cesta 1, SI-3000 Celje
Telefon: [phone]
Telefaks: [phone]
E-pošta: [email protected]
Spletna stran: www.zac.si
Uradne ure: od ponedeljka do petka med 8. in 14. uro,
dan pred praznikom med 8. in 13. uro.
IX